Mami: »Gremo na Gorjance?« Jaz: »Si normalna? Kje se mi pa ljubi!« No to je bil ponavadi moj odgovor na tako vprašanje. Griči, hribi, gore niso bili nikoli moji najboljši prijatelji. Vsaj ne spomnim se. Ko smo bili še majhni smo šli sicer vsako nedeljo na Gorjance ali pa kam drugam malo »na sprehod«. Oči je nahrbtnik napolnil z jabolki in jih celo pot do vrha rezal na krhlje, da smo malo pozabili, kako nam je hudo in kako težko hodimo. Pozimi smo s seboj vzeli še lopate in se sankali po kakšnem hribu. Zdaj, ko smo malo večji, ko s starši ne hodimo več radi naokoli se mogoče enkrat na leto zgodi čudež in gremo nekam na družinski izlet. Letos smo se po dolgem izmišljevanju odpravili v Kostanjeviške jame, mami pa je seveda kot vedno predlagala, da bi šli še nekam hodit. No in tokrat smo se celo vsi strinjali in šli na Snežnik. Sicer je bilo zunaj okoli 30 °C, pot do vrha pa skoraj ves čas med samimi nizkimi borovci, tako da smo precej švicali, ne glede na to, da pot ni bila tako strma. Ko smo prispeli na vrh, se kar nismo mogli nagledati prečudovitega razgleda na pokrajino in morje. Po poti navzdol pa je padla ideja, da bi šli na Triglav. Živa Košak, Vid Košak in celo Zala Košak so resno začeli razmišljati o Triglavu. Poudarek na RESNO se je sicer obdržal le pri meni, ker je Zala ugotovila, da se mogoče malo boji višine in mogoče to res ni zanjo, Vid pa si je premislil nevemzakaj, čeprav je bila prvotno to njegova ideja. Starša sta hitro sklicala sestanek z Mirkom in Viko, da bi v začetku septembra odšli v visokogorje. Nismo si delali prevelikih planov, saj sploh ni bilo 100 % da bomo sploh šli, saj je vreme zelo hitro spremenljivo in čez noč zapade par cm snega. Zadnje tri dni me je malo začela grabit panika, kako bom sploh prišla gor, glede na to da ne hodim skoraj nič, od kolesarjenja in rolanja pa verjetno tudi ne morem imeti toliko kondicije. In potem je prišla nedelja… Budilka zvoni ob 7.00. Hitro se vstanem in grem gor. Nahrbtnik je bil že pripravljen, notri sem dala le še hrano in vodo. Ob
8. uri sta prišla do nas Mirko in Vika še na kavo potem pa akcija naprej proti Pokljuki. Okoli pol 11ih smo z nahrbtniki na ramenih odrinili iz Pokljuke. Naš današnji cilj je bil, da pridemo do doma na Planiki, naslednji dan pa na vrh in nazaj na Pokljuko. Približno polovica poti sploh ni bila naporna. Ves čas je bilo bolj ravno oz. kakšnih 100 metrov hribčka in potem spet 100 m doline. Ker smo šli zelo »lagano sportski« sem se ves čas ustavljala, občudovala pokrajino in slikala vse okoli sebe.
Na vsake toliko časa, smo se malo ustavili, se odžejali in slekli vetrovke, ker je bilo vreme zelo spremenljivo. Nekaj časa je zelo pihalo, potem pa spet ponehalo in postalo nam je vroče. Okoli 13.00 smo prišli do Vodnikovega doma in si tam privoščile odličen čaj, možaki pa kavo ter natočili vodo na izviru.
Vodnikov dom na Velem polju
Od tam pa smo pot nadaljevali proti Planiki. Nekaj klinov in zajla, predvsem pa konkreten vzpon do Planike nas je kar precej utrudil.
Dom na Planiki
Da smo prišli malo k sebi smo si seveda privoščili toplo kosilo, potem pa je padla ideja, ker smo imeli očitno vsi preveč energije, zaradi prevelikega odmerka frutabel, da bi šli še na sprehod do Kredarice. Mami in Vika so bile sicer fertik, tako da sta kar ostali v koči in počivali, midva z očem in Mirko pa seveda tudi fotoaparat pa smo odšli naprej. Močan veter in plezanje me nista prestrašila.
Kredarica
Bila sem še toliko bolj v pričakovanju naslednjega dne. Okoli 7. ure zjutraj sem se nekako skobacala po stopničkah navzdol iz pograda.
Nisem bila ravno dobre volje, saj smo spali na skupnih ležiščih in nisem spala skoraj nič, saj sem celo noč poslušala smrčanje. Vendar sem si z viki kremo popravila jutro, ter si po zajtrku oblekla še pajkice pod hlače, še en pulover pa seveda kapo in rokavice in se odpravila proti Malem Triglavu. Kmalu nam je postalo vroče, zato sem sredi hriba slekla pajkice in pulover in jih pustila kar tam, saj nismo vzeli s seboj nič razen čokolado in pol litra vode, kolikor je pač šlo v žep na bundi. Kmalu so se začeli klini, zajle in seveda plezanje, Aljaževega stolpa pa še nikjer. Nekako sem si Triglav predstavljala čisto drugače, precej lažje, saj ponavadi vidimo le slike na Aljaževem stolpu, vmes pa ljudje pozabijo slikati, saj ima vsak dosti dela s sabo. Na veliko srečo sem z lahkoto prilezla do vrha. Malo smo se poslikali, potem pa hitro dol.
Aljažev stolp
Dol je bilo precej težje priti kot gor. Kolena so me grozno bolela, pihalo je, ponekod je bilo še malo zaledenelo. Vendar smo na srečo prišli vsi celi dol. Mami nas je ves čas spremljala, kako gremo gor, saj je ostala v koči. Po malici pa je prišel čas, da gremo spet nazaj v dolino. Šlo je precej hitreje, saj se nismo ustavljali tolikokrat, vendar pa so nas bolela kolena (predvsem ženski del ekipe, moški so pač jacki in tega ne priznajo).
Na poti domov smo se ustavili še v Žirovnici pri Trebušniku na kalamarih (tradicija pačJ) in okoli 9ih prišli domov. Vsi utrujeni so popadali v posteljo (no razen mene, očitno je bilo energije še vedno preveč, da sem do 11ih še nalagala slike na računalnikJ). No, ko sem se spravila v posteljo, pa mislim, da ni minilo 5 minut, ko sem že spala. In danes zjutraj… Komaj sem se vstala, stopnic se močno izogibam, ker me boli vse.
Bilo je čudovito, kljub temu, da je bila moja družba 45 let+. Videla sem prečudovite gore, še lepše razglede, predvsem pa doživela nekaj novega.
Nauk zgodbe: Ne ostani doma samo zato, ker bi te naslednji dan vse bolelo. Vid ima prav tako "muskelfiber", ker je bil včeraj na treningu :)
Izjava včerajšnjega dne: Mirko- Hvala bogu, da tle gor ni vode. Se saj ni treba umivat!
Izjava dneva: Miha- (po tem, ko sem mu poslala MMS s sliko Aljaževega stolpa) Brava Živice! Čestitam! Jz bom tut šu... ko bo vlak začeu gor vozt :)
